V tem psalmu David pred skupščino izraža svoje veselje in hvaležnost: doživel je nevarnost in stisko, a je z zaupanjem klical Boga Izraela in našel mir.

Glavna oseba te hvalnice je Bog, ki s svojim usmiljenjem, s svojo močno in odločilno navzočnostjo vztraja ob ubogem človeku v stiski, ki kliče k njemu.

David tudi vsem drugim, zato da bi prišli do enake rešitve, svetuje nekatera razpoloženja srca: izogibajo naj se temu, da bi delali hudo, in naj raje vedno delajo dobro. David poudarja, kako pomembno je, da ne obrekujejo bližnjega. Beseda namreč lahko privede do vojne.

»Išči mir in se zanj zavzemaj.«

V svetopisemskem jeziku ima mir številne pomene, denimo telesno in duhovno blaginjo ali razumevanje med posamezniki in narodi. Vendar je predvsem Božji dar, s pomočjo katerega odkrivamo njegovo očetovsko obličje. Zato da bi izkusili pravi mir, je torej v našem življenju neogibno potrebno zavzeto in navdušeno iskati Boga.

To zanimivo iskanje od nas zahteva, da poslušamo glas vesti, ki nas vedno spodbuja, naj izberemo pot dobrega in ne poti slabega. Pogosto bi bilo dovolj, da bi dopustili, da nas najde Bog, ki je že zdavnaj začel iskati vsakega od nas.

Kot kristjani smo po krstu že v zaupnem odnosu z Jezusom: on je Bog, ki je blizu in nam je obljubil mir; on je mir. In prejeli smo dar Svetega Duha, Tolažnika, ki nam pomaga tudi, da z drugimi delimo sadove Božjega miru, ki smo jih izkusili. On nam bo pokazal, kako naj ljubimo ljudi, ki so okoli nas, in tako premagujemo spore: tako, da se izogibamo neutemeljenim obtožbam, površnim sodbam in obrekovanju ter odpremo srce za sprejemanje drugega.

Morda ne bomo mogli utišati vsega orožja, zaradi katerega krvavi toliko pokrajin na zemlji, a lahko se osebno zavzamemo in pomagamo zdraviti ranjene odnose v družini, v naši krščanski skupnosti, na delovnem mestu, v našem mestu.

Prizadevanje majhne ali velike skupnosti, ki je odločena, da pričuje za moč ljubezni, lahko znova zgradi mostove med družbenimi skupinami, med cerkvami, med političnimi strankami.

»Išči mir in se zanj zavzemaj.«

Če bomo prepričani iskali mir, bomo dobili tudi nasvet, kako naj primerno ravnamo, da obvarujemo stvarstvo, ki je prav tako dar Boga svojim otrokom in je zaupano naši odgovornosti do novih rodov.

Leta 1990 je Chiara Lubich pisala Nikiu Nivanu, ustanovitelju japonskega budističnega gibanja Rišo Kosei Kaj: »Če človek ni v miru z Bogom, tudi na zemlji ni miru. Verni ljudje čutijo “trpljenje” zemlje, kadar je človek ne uporablja po Božjem načrtu, temveč zgolj iz sebičnosti, iz nenasitne želje po kopičenju dobrin. Ta sebičnost in želja onesnažujeta okolje še bolj in še prej kot katero koli drugo onesnaževanje, ki je zgolj posledica tega /.../ Če odkrijemo, da je vse stvarstvo dar Očeta, ki nas ima rad, bomo mnogo laže našli skladen odnos z naravo. In če odkrijemo, da je ta dar namenjen vsem članom človeške družine in ne samo nekaterim, bomo bolj pozorni in bomo bolj spoštovali tisto, kar pripada celotnemu sedanjemu in prihodnjemu človeštvu.

Letizia Magri