Junija letos je s. Božena Kutnar v Rimu zaključila Teološki atelje, ki ga vodi skupnost Centra Aletti. Študij zajema izročilo in dediščino vse Cerkve, predvsem pa se posveča poznavanju življenja in duhovnosti vzhodnih cerkva.

Papež Janez Pavel II. je v apostolskem pismu Luč z vzhoda (Orientale lumen), ki je izšlo leta 1995, zapisal: »Prepričani smo, da je častitljivo in starodavno izročilo vzhodnih cerkva sestavni del dediščine Kristusove Cerkve. Zato je katoličanom predvsem potrebno, da ga poznajo. Tako se bodo lahko iz njega hranili in po svojih močeh podpirali zedinjevanje.«

 

POSLANSTVO CENTRA ALETTI

Prav to je eno od temeljnih poslanstev Študijsko raziskovalnega centra Ezio Aletti ali kratko Centra Aletti, ki je del Papeškega vzhodnega inštituta in je bil, na pobudo papeža Janeza Pavla II., ustanovljen v Rimu leta 1991. Takratni jezuitski general Peter-Hans Kolvenbach je vodenje tega centra zaupal slovenskemu jezuitu, teologu in umetniku, p. Marku Ivanu Rupniku, ta pa je v skupnost takoj povabil tudi svojega duhovnega očeta, p. Tomáša Špidlíka, enega najboljših poznavalcev duhovnosti krščanskega vzhoda, ki je s svojim življenjem in učenjem Centru Aletti dal izjemno duhovno dediščino. Center Aletti je razširjeno občestvo jezuitov, sester Kristusove Božje-človeškosti, umetnikov, arhitektov, teologov in drugih izobražencev. Posvečajo se študiju tradicije krščanskega vzhoda, preučevanju povezanosti in vpliva med krščansko vero in današnjimi kulturnimi tokovi, omogočajo izmenjave med kristjani različnih cerkva in še posebej spodbujajo sožitje med pravoslavnimi ter katoličani vzhodnega in zahodnega obreda. Omogočajo prijateljska srečanja izobražencev in umetnikov, ki spodbujajo dialog in ustvarjalnost pri odgovarjanju na kulturne in teološke izzive današnje Evrope.

UMETNOST KOT PROSTOR SREČANJA

Poleg teološke misli, vodenja duhovnih vaj in osebnega spremljanja Center Aletti v veliki meri zaznamuje umetnost. Ko je leta 1996 papež Janez Pavel II. p. Rupniku zaupal mozaično poslikavo kapele Redemptoris mater v Vatikanu, najbrž nihče ni slutil, da se bo s tem umetniškim delom odprlo novo obdobje ustvarjalnosti v sodobni cerkveni umetnosti, po kateri je danes Center Aletti najbolj prepoznaven široko po svetu. Z mozaikom so umetniki osmislili in obogatili že številne bogoslužne prostore, vedno večje je zanimanje za stensko poslikavo, izdelujejo pa tudi vitraže ter načrte za gradnjo novih cerkva. Vsa njihova umetniška dela so sad biblično-teološkega premisleka, ki odseva bogastvo celotnega izročila Cerkve, ter sad občestvenega ustvarjanja. Z njimi obnavljajo izvorno vsebino in sporočilo bogoslužnega prostora, ki je odsev Cerkve, Kristusovega skrivnostnega telesa, odsev poti človekovega odrešenja in kraj srečanja z obličjem Boga, ki se je učlovečil v Jezusu Kristusu.

TEOLOŠKI ATELJE POVEZUJE MISEL IN ŽIVLJENJE

Ob srečevanju z mnogimi škofi, duhovniki in redovniki so se vrsto let soočali s potrebo po teološkem študiju, ki bi povezal misel in življenje in tako omogočal bolj celosten pristop. Od sholastike dalje je teologija namreč začela izgubljati svojo duhovno dimenzijo in začela postajati vse bolj znanstvena kategorija, ločena od vere in življenja. Kot odgovor na to je bil leta 2009 ustanovljen Teološki atelje kardinala Špidlíka. Ta vsako leto sprejme skupino do 14 redovnikov, redovnic, duhovnikov in laikov iz različnih skupnosti in dežel, ki leto posvetijo oblikovanju teološke miselnosti. Ta je tesno povezana s konkretnim življenjem, ki ga preživijo v skupnosti, z življenjem Cerkve, s kulturo in zgodovino.

S KRSTOM NAM JE DAROVANO NOVO ŽIVLJENJE

Da program v resnici odgovarja na te potrebe, sem izkusila tudi sama. Vključitev v Teološki atelje je bil, ob spletu različnih življenjskih okoliščin, sad Božje ljubeče pozornosti do mene. Ko sem pred dvema letoma začela z letom duhovne prenove, se mi je v duhovnih vajah vžgalo srce ob odkritju neizmerne lepote naše vere in okušanju novega življenja, ki nam je darovano s krstom. Tam se je začela moja pot očiščevanja podobe Boga in človeka in vedela sem, da sem na začetku nečesa novega in močnega, ki potrebuje svoj čas in prostor, da se začne ukoreninjati in postajati del moje nove, občestvene identitete.

BOGATO POGRNJENA MIZA VZHODNE IN ZAHODNE CERKVE

Preplet študija, molitve, dela, izmenjave misli, srečanj in življenja v zelo pestro sestavljeni skupnosti je bil moj vsakdanjik. Študij se je začel z razširitvijo pogleda na Cerkev, ki ga imamo kot zahodni kristjani: s spoznavanjem zgodovine vzhodnih cerkva in njihovih obredov ter s temeljnimi teološkimi poudarki krščanskega vzhoda. Ta temelj smo skozi leto počasi širili s spoznavanjem duhovnosti, liturgije, biblije in umetnosti. To je bilo zame pravo odkritje bogastva Cerkve, ki je kljub različnosti in žal tudi človeški razdeljenosti, v Kristusu ena sama, celostna in lepa. Omogočilo mi je srečanje tako s cerkvenimi očeti prvih stoletij kot z ruskimi pravoslavnimi teologi 19. in 20. stoletja, ki so teološki pogled na Sveto Trojico kot občestvo treh oseb vnesli v antropologijo in tako z izredno jasnino Duha prepoznali smisel in poklicanost vsega ustvarjenega v vseedinosti, ki jo kristjan že živi v evharistiji; po njej vstopa v Božje Kraljestvo in od tam, iz dopolnitve vsega, gleda na lastno zgodovino.

ODNOS JE IZVIR, SMISEL IN DOPOLNITEV ŽIVLJENJA

Zelo sem hvaležna za odkritje simbola in simbolnega pogleda na svet. Zahodna miselnost, ki je izrazito racionalistična, nas je osiromašila in nam ukradla ta tipično krščanski pogled, ki ga je Kristus razodel Filipu: »Kdor je videl mene, je videl Očeta« (Jn 14,9). V naravi simbola je, da razodeva in posreduje Drugega, da deleži Božje življenje. Ker vse izhaja iz Boga in se vanj vrača, more kristjan z očiščenim pogledom v vsem ustvarjenem, v vsakem dogodku zgodovine in osebne zgodbe, za skorjo površine, ki je včasih trda in neprepustna, odkriti, srečati in vstopiti v odnos edinosti s Stvarnikom vsega. Tak pogled mu omogoča, da vse, kar živi, živi v odnosu. Tako mi je Gospod vedno bolj razodeval, da je odnos izvir, smisel in dopolnitev življenja, da vse hrepeni po odnosu, saj je odsev Svete Trojice, po kateri je vse ustvarjeno in v katero se vse vrača. Samo tam, kjer je odnos, je tudi življenje; greh in smrt, ki sta odsotnost življenja, sta posledica ne-odnosa. Odnos pa je ljubezen in to ljubezen, ki ni sad našega naprezanja po tem, da bi bili dobri do drugih, ampak sprejetje in deleženje večne ljubezni med Očetom in Sinom, sprejetje Svetega Duha. Mislim, da je prav to lepota, h kateri smo poklicani kristjani: s svojim življenjem razodevati Drugega. Tako postanemo simbol, ki vodi nas in druge k smislu našega življenja: k zedinjenju z Bogom.

 

s. Božena Kutnar