»In v tem je velika naloga vzgoje in vzgajanja, saj poleg tega, da vzgajamo samega sebe, postajamo tudi so-vzgojitelji drug drugega.«[1]  

Morda je bila prav želja po tem, da se srečamo, spoznavamo in so-vzgajamo, da skupaj rastemo v odkrivanju lepot svojega poklica in pedagoške poti, ki je pred nami, tista močna motivacija, ki je 91 udeležencev pedagoškega seminarja, na samem koncu šolskega leta, sredi meseca junija, privabila v Škofjo Loko, v Vrtec Sončni žarek, ki letos praznuje 15 let svojega obstoja.

Praznovanja so tisti trenutki, ko se lahko iskreno ozremo nazaj na prehojeno pot in hkrati usmerimo pogled v prihodnost. Nam je našimi petnajstimi leti delovanja uspelo prispevati kakšno kapljico dobrega v lokalno okolje? Smo na pravi poti? Je potrebno naravnati smer? Kje je naša vizija, kje motivacija? Kako naprej?

Veseli smo, če nam na razvojni poti prijatelji pomagajo držati ogledalo, tisti, ki s teboj korakajo po isti poti, znajo stopiti v tvoje čevlje in se borijo z istimi izzivi. To je bila tokrat 6-članska Centralna komisija EdU (EducazioneUnità), ki jo sestavljajo strokovnjaki na področju vzgoje in izobraževanja iz Španije, Francije in Italije. Z nami so bili še predstavniki štirih vrtcev, ki v Makedoniji (Vrtec Biseri), Srbiji (Vrtec Fantasy), na Hrvaškem (tudi Vrtec Sončni žarek) ter v Sloveniji (Vrtec Jurček in Vrtec Sončni žarek) v svoje delo vnašamo elemente pedagogike skupnosti. Poleg njih so bili prisotni še strokovnjaki iz Slovenije, Španije in Italije, ki delujejo od predšolskih ustanov pa vse do raziskovalnih inštitutov svojih držav.

Prvi dan seminarja smo se vsi prisotni potopili v vsakdanje življenje otrok. Otroci so pristni, zato je bilo srečanje z njimi obogatitev za vse, predvsem v doživljanju lepote medsebojnih odnosov med njimi, z vzgojnim osebjem, z obiskovalci. Odnos je prežemal vse dnevne dejavnosti in jih nadgradil z večjo otrokovo motivacijo, sodelovanjem, vedoželjnostjo: torej je odnos tisti, ki vpliva tudi na večjo strokovnost. Ob pogledu na otroke smo videli, kako je resničen stavek: »Ne bojte se, če vas otroci nikoli ne poslušajo, bojte se, ker vas vedno opazujejo.« Še kako je potrebna vzgojiteljeva verodostojnost, pristnost in njegova notranja naravnanost! Ker so bili gostje po večini tujci, so opazili tudi, da pri nas uniform ne nosijo otroci, ampak vzgojitelji, oni tudi jedo z otroki in so z njimi skupaj v odkrivanju in raziskovanju sveta okoli njih. To pa poudari vidik “služenja” v pravem smislu, v smislu, »sem kot vrtnar, da ustvarim možnosti, da bi ti lahko rastel in se uresničil v vsej polnosti«.

Popoldanski del dneva je bil namenjen srečanju vzgojnega osebja z gosti. V spoznavnem krogu se je vsak izrazil v vsej svobodi, vsi različni, vendar vsak spoštovan takšen, kot je. To je bil trenutek vzgoje z vsem, kar smo bili in smo.

V soboto in nedeljo se je seminar nadaljeval v zavesti privilegija in odgovornosti, da lahko sledimo klicu našega po-klica. V teh dveh dneh smo poslušali predstavitve člankov znanstveno-raziskovalnih del pedagogov iz tujine in Slovenije, prisluhnili smo temi o dialogu, ki jo je predstavil prof. Giuseppe Milan:

»Da bi bili pravi vzgojitelji, smo poklicani biti nosilci “pristne besede”, graditelji dialoga. Za sklep bi lahko rekli, da je avtentičen, pristen dialog ljubezen, da je avtentična, pristna beseda ljubezen. Za Paula Freira je beseda dialog ljubezen, ki osvobaja, je sprememba, izboljšanje. Je vedno vzgoja.«

Nato smo sledili predstavitvi petih vrtcev, ki s svojo prakso vse bolj potrjujejo, da je dialog in odnos odgovor pedagogike na potrebe današnjega časa. Prinašajo nekaj novega v ta prostor, nekaj, kar pa zahteva vzgojitelja v celoti, vzgojitelja, ki bo nenehno iskal, odkrival in nadgrajeval smisel svojega obstoja in delovanja, gradil skupnost tam, kjer je, ter te vrednote prenašal naslednjim generacijam.

Po tej predstavitvi sta na oder stopila prof. Giuseppe Milan ter prof. Michele De Beni, ki sta kot žive priče dialoga podčrtala vsak iz svojega vidika pomembne skupne točke pedagoškega delovanja, ki so prišle do izraza v predstavitvah vrtcev:

»'Odnos med teorijo in prakso, besedo in življenjem, mislijo in aktivnostjo. To je osrednji element, ki označuje vzgojo. Pavel VI. je podaril, da sodobni človek raje posluša pričevalce kot učitelje. Če pa posluša učitelje, jih posluša zato, ker so pričevalci.

Koncept pričevanja je v vzgoji temeljnega pomena. Brez predpostavke “pričevanja” je beseda vzgoja prazna. Pričevanje pa je povezano s poklicanostjo. To je pričevanje poklicanosti, kar je bilo na seminarju predstavljeno na izredno učinkovit način. Poklicanost pa je kot klic, izbira, privlačnost nekega Ideala. Brez te notranje naravnanosti je pričevanje čisti pedagoški aktivizem. Če je poklic klic k življenju, tak poklic obstaja, če živimo v odnosu. To je naslednji temeljni element, odnos.«

Prof. Michele De Beni nam je začrtal in shematsko predstavil tudi pot, ki je pred nami, da bi delo, ki ga opravljamo, dobro sistematizirali in dokumentirali. Prava pomoč v pravem trenutku.

Ker seminar ni predstavljal zaključek nečesa, ampak bolj izhodiščno točko, smo se razšli s pogledom upanja v prihodnost. Danes bolj kot kadarkoli prej razumemo pomen mreže povezovanja, da bomo skupaj nosili težo izzivov, ki so pred nami. Hvala vsem, ki ste in še boste to mrežo pletli skupaj z nami.

Dragocene misli in trenutke tega seminarja pa bomo z veseljem delili z vami še v naslednjih številkah ...

 

Marjanca Rehberger

 

[1] Michele De Beni