Z mnogimi tematskimi razstavami, znanstvenimi  posveti, (po)natisi zgodovinskih knjig, vrsto posnetih dokumentarnih filmov, številnimi postavitvami in obnovami spominskih obeležij se izteka štiriletno mednarodno obeleževanje stoletnic dogodkov, povezanih s prvo svetovno vojno, ki je v globalni ples smrti potegnila dvaindvajset takratnih držav sveta in v njem požela petnajst milijonov žrtev,1 za seboj pa pustila še kakih dvajset milijonov ranjenih vojakov.

Preteči je moralo sto let, da smo predstavniki in potomci takrat medseboj vojskujočih se narodov na mnogih spominskih srečanjih neobremenjeno stali drug ob drugem, se pogovarjali, zgražali nad krutim in absurdnim dogajanjem med veliko vojno in razpravljali o njenem nesmislu in podlosti. Dobrih dvajset let pozneje se je predstava nečloveške morije ponovila v še večjem obsegu in zato za seboj pustila še globlje rane, ki se do danes še niso povsod povsem zacelile, kar je v našem narodu še posebno vidno pred vsakokratnimi državnozborskimi volitvami, katerih rezultati nas vsakokrat znova bolj ali manj razočarajo. Ali bomo kdaj vendarle zmogli stopiti skupaj in s skupnimi močmi na svetlo potegniti voz iz blatnega dola Šentflorjanske doline, je vprašanje, ki po volitvah vsakič ostaja brez jasnega odgovora. Ali bo treba tudi tokrat za resnično spravo počakati na stoletnico druge svetovne vojne in z njo povezanih dogodkov?

Zgodovinske izkušnje dvajsetega stoletja nas učijo, da smo bili po vsaki svetovni vojni na koncu res osvobojeni tujega jarma, a smo vsakič tudi z množico žrtev plačali visoko ceno in za povrh vedno izgubili tudi košček domovine, ki smo jo v stoletjih podedovali od prednikov.2 Marsikdaj je tudi danes moč zaznati bojazen, da kljub mednarodnim zavezam in ustavnim zagotovilom o spoštovanju človekovih pravic – osebne svobode, uporabe materinega jezika, svobode vere in kulturnega izročila – še vedno stojimo pred nevarnostjo, da bi utegnili izgubiti še več, morda ne toliko v zemljepisnem pomenu, kolikor v svoji pristni biti in vrednotah, ki oblikujejo našo civilizacijsko istovetnost.

Simon Gregorčič je v pesmi Soči3 petintrideset let pred izbruhom velike vojne preroško opisal scenarije dogajanj, ki so se zgodili na Soški fronti, čemur se še danes, po skoraj stoštiridesetih letih, čudimo in presojamo, s kakšno natančnostjo je znal brati znamenja časa.

Po vsem napredku, ki smo ga v tem stoletju dosegli kot narod, in ob vseh znanstvenih predvidevanjih še vedno ostaja odprto pereče vprašanje: Kje poiskati pravšnje in učinkovito zdravilo za narod?

Že dolgo obstaja dober domač recept in je že dolgo zapisan v Prešernovi Zdravljici, le da bi bilo treba poleg sedme kitice, ki je kot izvirna himna zaslovela po vsem svetu, upoštevati še preostale, predvsem drugo in četrto, tako da bi na koncu z zadnjo kitico, spravljeni s svetom in med seboj, končno zares vedro in iskreno nazdravili prijateljstvu in bratstvu vseh, ki v srcu dobro mislijo.4

Silvester Gaberšček

1 Med njimi od 36.000 do 40.000 Slovencev.

2 Po 1. svetovni vojni Slovensko Primorje in Koroško, po 2. svetovni vojni Tržaško, Goriško z Benečijo, Rezijo in Kanalsko dolino, znova Koroško in nekatera naselja na Hrvaškem in v Istri.