Na Filipinih se je končal Genfest 2018: Da bi dali svetu upanje, so potrebni žene in možje, ki si prizadevajo za edinost.

Ni dolgo tega, kar se je končal enajsti genfest, na katerem je 6.000 mladih Gibanja fokolarov iz več kot sto držav sveta začelo projekt “Poti do bratstva”. Gre za poti in dejavnosti, katerih cilj je zbliževanje ljudi in narodov, vzpostavljanje bratskih odnosov na področju gospodarstva, pravičnosti, politike, okolja, medkulturnega in medverskega dialoga, ki se bodo začele po vsem svetu.

»V času naraščajočih migracij in napredovanja nacionalizmov ki nastajajo kot odziv na izključno gospodarsko globalizacijo, ki zanemarja raznolikost posameznih kultur in religij,« povzema Maria Voce, predsednica Gibanja, »ponuja genfest mladim drugačen pogled: naj se ne zaustavijo pred osebnimi, družbenimi in političnimi zidovi, ampak naj sprejemajo brez strahu in predsodkov kakršne koli raznolikosti.«

V naslednjih nekaj letih se bodo zato Mladi za zedinjen svet iz Gibanja fokolarov zavezali ustvarjati mreže dejavnosti, katerih cilj je utrjevati v svojem okolju in državah miselnost in dejavnosti v prid miru in solidarnosti. »Šestega julija smo na sedežu FAO in UNESCO tukaj v Manili,« pravi Marco Provenzale, »predstavili naše projekte in mednarodnim organizacijam ponudili zavezo mnogih mladih, ki bodo v svojih državah postali ambasadorji bratstva z jasnim ciljem: da spodbujajo dejavnosti, ki gredo “onkraj vseh meja”, kot pravi naslov Genfesta, onkraj kulturnih, družbenih in političnih meja.«

Genfest je bil praznik in zaveza hkrati, kjer sta tudi umetnost in zabava želela izraziti premagovanje meja. Tako je bilo na dveh koncertnih večerih, ki sta prinesla Azijo preostalemu svetu in Aziji svet. Zelo obiskana je bila tudi Explo, multimedijska in interaktivna razstava, ki je predlagala obrnjeno branje zgodovine sveta, gledano z vidika prizadevanj in osebnih zavzemanj za mir človeške družine. In da ne bi ostali pri teoriji, je akcija Roke za človeštvo (Hands for Humanity) udeležencem genfesta ponudila priložnost, da “si umažejo roke”: mladi so lahko izbirali med dvanajstimi dejavnostmi solidarnosti, sprejemanja in mestne prenove v različnih predelih Manile.

Zgodbe z druge strani zidov

Pravi protagonisti genfesta pa so bili mladi, ki v svojem vsakdanjem življenju živijo drame migracij in razdeljenosti. »Danes se malo govori o ljudeh, ki živijo v svojem vsakdanu te meje,« pravijo organizatorji, »o tistih, ki sobivajo z zidovi z občutkom nemoči in željo po svobodi.«

Te zgodbe so zelo aktualne, kot sta pričala Noé Herrera (Mehika) in Josef Capacio (ZDA), ki živita tik ob meji med svojima državama. Noé mora vsak dan znova ure in ure čakati v vrsti, da lahko pride v šolo na drugi strani meje. Od kod črpa upanje? Iz prijateljstva z Josefom in drugimi severnoameriškimi fanti, s katerimi si prizadeva za medsebojno spoštovanje.

Aziz prihaja iz Iraka, zdaj pa živi v Franciji. Mladim na Genfestu zastavi vprašanje: »Ste kdaj pomislili, da bi nekega dne lahko nenadoma izgubili vse: družino, dom, sanje … In ti, vi, kaj bi storili?«

Egide in Jean Paul, prvi iz Ruande in drugi iz Burundija, sta se spoznala v dramatičnih okoliščinah. Na avtobusni postaji je bil Jean Paul napaden in pretepen skoraj do smrti. Egide ga je rešil in mu več mesecev stal ob strani. To je bila izredna gesta, če pomislimo na nikoli zaceljene rane zaradi nedavnega konflikta med njunima državama.

Udeleženci genfesta so se spraševali: Ali torej obstaja recept za premagovanje zidov in meja, ko se zdi, da vse teži v nasprotno smer?

Maria Voce predlaga tri besede, ki so tudi program življenja za vse mlade, ki so se po koncu genfesta vrnili v svoje dežele: ljubiti, začeti znova in deliti. Ljubiti narod drugega kot svoj; začenjati znova, ne da bi kdaj izgubili upanje, da je možen drugačen svet, in deliti osebne in skupne dobrine in vire, pa tudi težave. In na koncu izzove mlade, naj bodo možje in žene edinosti, ljudje, ki v srcu nosijo bogastvo vsake kulture, a ga znajo tudi podariti drugim. Biti, skratka, možje in žene sveta.