To so bili občutki udeležencev, ko smo se po čudovitem tednu poslovili in odpeljali vsak na svoj konec Slovenije. Vložek? Kar nekaj priprav. Rezultat? Merljiv v Božjih enotah.

12. avgusta se je zbralo okoli 60 mladih in nekaj starejših in mlajših pomočnikov v Leničevem domu v Podbočju – z enim namenom: ponuditi svoje roke tistim, ki nas potrebujejo. Namen prostovoljnega delovnega tabora Summerjob je odgovarjati na potrebe lokalnega prebivalstva. In rečemo lahko, da se je tudi letos izkazalo, da je ljudi, ki potrebujejo pomoč, zelo veliko. Skupaj smo pomagali na približno 15 deloviščih, kjer smo 4 delovne dni čistili, pospravljali, sanirali požar, skoraj popolnoma prenovili dom, kjer smo položili mavčne plošče, prebelili, položili pod; drugod pa veliko belili, podirali kurnike, pripravljali drva, čistili zunanjo okolico, pazili otroke, delali na vrtu …

Velika vrednota Summerjoba je, da delo, ki ga opravljamo, dobro naredimo in dokončamo. Bistvo Summerjoba pa niso zgrajene, očiščene in prebeljene stene, ampak so odnosi, ki jih razvijemo med seboj. To je svojevrsten izziv za vse, ki Summerjob pripravljamo. Želimo si, da bi bil program zelo dobro pripravljen, hiša zelo čista, sveta maša zelo sveta, hrana zelo okusna, slike zelo lepo urejene, orodje zelo lepo pospravljeno … In si v precepu, nato se zaveš – ne toliko delo, pomembni so odnosi. Pripravljanje programa, pospravljanje, slikanje lahko počaka, odnosi med nami in udeleženci se gradijo zdaj. (Razen hrane – Metka, Irena, Mateja in Martina so dokazale, da imajo super-moči: hrana nas je vedno pravočasno pričakala in bila je odlična! Tudi to je dober način za vzpostavljanje odnosov J).

Ko smo vsak večer prinašali svoja doživetja v naš skupni krog in si jih pripovedovali, se je izkazalo, da največja stiska izhaja iz pomanjkanja odnosov, dialoga med ljudmi. In ravno to je bila tema tega Summerjoba: dialog. Prvi dan smo vzpostavljali dialog med nami – udeleženci Summerjoba. Spodbujeni smo bili, da presežemo začetne antipatičnosti in se potrudimo, da med seboj zgradimo odnos. Drugi dan smo se trudili za dialog med generacijami. Preveč je zgodb, ko otroci zapustijo starše ali starši otroke, eni ali drugi pa se nato znajdejo na robu preživetja. Ugotavljamo, da veliko materialne, predvsem pa duhovne revščine izhaja iz porušenih odnosov v družini, ki nikoli niso bili vzpostavljeni. Popoldne nam je spregovorila Petra Kmet, ki nas je spodbudila, da kljub težkim družinskim situacijam obstaja način, kako odpustiti in spoštovati. V manjših skupinah smo se pogovarjali tudi o tem, iz kakšnih družin izhajamo in kakšne družine želimo ustvariti. Tretji dan, na veliki šmaren, smo spoznavali dialog med drugimi kulturami – konkretno smo to uresničili z izletom po Dolenjski, ko smo spoznavali tamkajšnje kraje, ljudi, hrano in običaje. Dan smo zaključili s podelitvijo vtisov s poti. Četrti dan smo poskusili razumeti, zakaj je dialog med preteklostjo in prihodnostjo pomemben za poznavanje tega, kdo smo. Obiskal nas je gospod Anton Šuklje, ki je bil v osamosvojitveni vojni načelnik metliške teritorialne obrambe. Podal nam je svoj pogled na dogajanje v tistih dneh. V petek smo se pogovarjali o dialogu z družbo. Naši 'delodajalci' so primer, ko socialna politika države ne poskrbi tako, kot bi morala, da bi vsakemu bilo omogočeno dostojno življenje. Kaj je naša naloga? Da čakamo in se pritožujemo, da bo politika kaj spremenila? Preiti moramo iz pasivnosti v aktivnost.

To, kar me je najbolj presunilo, je, kako lahko človek iz različnih razlogov izgubi svoje dostojanstvo. Velikokrat sem pri delu pomislil: "Saj bo tukaj v nekaj mesecih spet tako umazano kot je bilo, če ne še prej, zakaj bi to sploh delali..." Ampak v resnici ne gre za to. Gre za željo, da bi tem ljudem povrnili košček njihovega dostojanstva. So ljudje, enaki kot vsi mi in si prav tako zaslužijo pozornost bližnjega.

Peter

Kaj mi je v resnici najbolj ostalo? Mladi! Skupina mladih, ki so si vzeli čas in so cel teden prinašali življenje. Ne samo za delodajalce in delo na delovišču, kar je že samo po sebi noro. Tudi za to, da so pomili posodo (za vse), da so narezali salamo za malico (za vse), da so bili na večerni podelitvi pripravljeni odpreti srca – za vse. Imeli so radi vsak trenutek in vsakega. Po prihodu z delovišča se niso zavalili v posteljo in tam ostali, ampak so šli tudi preko te utrujenosti. Tega ni bilo v opisu del na Summerjobu.

Valerija

Delal sem pri dveh bratih, Francu in Štefu, ki živita na propadajoči kmetiji, ki je pred pol leta delno pogorela in je potrebna temeljite obnove. Takoj ko sem stopil skozi vrata njunega doma, sem videl, da je dela res ogromno in da lahko naredimo le delček potrebne sanacije po požaru. Najbolj me je nagovorilo, da je naše delo in pripravljenost spodbudila tudi njiju, da sta se, kljub omejenostmi, ki jih imata zaradi bolezni, v trenutku lotila dela. Pomila sta nam mizo in jo pogrnila z najlepšim prtom, kar sta jih našla v hiši, da bi lahko jedli na lepem. Nato sta začela kositi travo, pospravljati okolico, v določenem trenutku sta se nam tudi pridružila in smo skupaj odstranjevali zaradi požara očrnjeno steno. To me je ganilo, saj kmalu ni bilo več pomembno, ali bomo sanirali eno, dve ali tri prostore, temveč to, koliko sem pripravljen odpreti srce in ljubiti bližnjega, predvsem tistega v potrebi. Ta ljubezen nas je povezala in naredila iz nas ne delavcev, ki jih nekdo naroči, da opravijo storitev in gredo, ampak res pravo družino.

Nejc

Naši delodajalci so nas sprva samo opazovali, potem pa so se tudi njihova srca odprla. Srečni so bili, da imajo od sebi nekoga, ki mu ni težko darovati svojega časa. Srečni, da jim končno nekdo prisluhne. Srečni, da jih ima nekdo rad. Izlili so svoje stiske, pretresljive življenjske zgodbe, občutke in na obraz se jim je vrnil nasmeh. Ti ljudje so me veliko naučili. Naučili ljubiti življenje, biti preprost, preprosto zaupati. Nekaterim pa smo upanje vrnili mi. Njihovi srečni obrazi in besede zahvale so bile najlepše plačilo.

Danijela

V soboto, zadnji dan, smo se zbrali z 'delodajalci' in vsemi, ki so kakor koli pripomogli k našemu Summerjobu. To je poseben trenutek, moj najljubši del. Ta dan smo se vprašali: kaj je rezultat našega dialoga? Odgovor najdemo v številnih pričevanjih delodajalcev in drugih prisotnih:

  • Prisrčen pozdrav vsem dragim prijateljem! Presenetila me je ta ponudba, običajno sem skeptičen za take stvari. Danes pa sem presenečen in navdušen nad odzivi. Tisočkrat hvala. Občudujem vas mlade, ker ste imeli pravi pristop do teh ljudi. Nabirate si zaklade. – župnik iz Šentjerneja
  • Običajno nikoli ne govorim, danes pa moram. V 58 letih je to najlepša stvar, ki se mi je zgodila v življenju. To bo za vedno ostalo v mojem srcu. To, da se prišli k meni, da se je nekdo pogovarjal z mano. Vse imam zelo rada, stokratno hvala. – gospa Jadranka
  • Sama sem zelo trmasta, težko sprejemam, da mi kdo pomaga. 45 let sem pomagala bolnim, nepokretnim, vedno sem dala tisto, kar sem imela – duha, ljubezen in še kaj. Pred nekaj leti me je obiskala huda bolezen. Letos je bil kot čudež božji, da je poslal te mlade. Ti otroci, ki so prišli, so mi podaljšali življenje. Župnik mi je dal misliti, ko je rekel, da enkrat pride čas, ko moraš sprejemati; res ste mi pomagali, nimam besed. – gospa Jožica
  • Zahvaljujem se vsem, ki so prišli in pomagali pri sanaciji požara. Pomoč meni, samcu. Vsakič, ko bom stopil v hišo, se bom spomnil mladih, ki so tiho delali, da bi čim več naredili. Vsi prostori so čakali 6 mesecev, da bi prišla pomoč. Odzvali so se mladi, ki so pokazali, kaj zmorejo. Hvala še enkrat. – gospod Štef

Bratstvo. Rezultat dialoga je bratstvo.