Ob branju in poglabljanju različnih citatov so mladi za zedinjen svet iz Slovenije v ponedeljek, 31. maja, iskali smisel življenja. Zastavljali so si vprašanja, ki si jih postavljajo vsi možje in žene, ki živijo na tem planetu.

 

»Ljubim, torej bivam.« (G. Cesbron);

»V človekovem življenju sta dva čudovita dneva – dan, ko se je rodil, in dan, ko je odkril razlog za to.« (William Barclay);

»Smisel življenja je v tem, da se vzpostavi Božje kraljestvo na zemlji.« (Mahatma Gandhi);

»Če ima življenje smisel, mora imeti smisel tudi trpljenje.« (Viktor E. Frankl);

»Kristus vas poziva k velikim stvarem. Ne razočarajte ga. Razočarali bi sami sebe!« (Janez Pavel II.);

»Eno samo življenje imate … merite visoko!« (Chiara Lubich)!

 

Kaj je tisti cilj, za katerega se splača živeti? Kako lahko svoje življenje najbolje izpolniš? Je res prav vsak od nas poklican, da bi bil svet, kot je rekel papež: »Mladi, ne bojte se postati sveti.« In tudi, če bi se za to res odločili, kaj to pomeni in kako to doseči? Svet je, kdor v vsakem trenutku uspe živeti božjo voljo, ki je nad njim. To pomeni, da zna vsak trenutek sprejeti vse lepo in predvsem tudi težko, ki je pripravljeno zanj.

Seveda so za dosego tako visokega cilja potrebni vzorniki, osebe, ki nam pomagajo s svojim zgledom, kako narediti mojstrovino iz našega življenja.

Ena od teh vzorov je Chiara “Luce” Badano.

Bila je povsem običajno dekle, ki se je rodila leta 1971 v severni Italiji. Starši so jo dolgo čakali, in ko se je rodila, so jo sprejeli kot velik dar. Kot otrok je bila nasmejana, vesela, povsem običajna, a že takrat je v sebi začela gojiti strastno ljubezen do Jezusa, ki se je še bolj poglobila, ko je spoznala gen 3 (deklice in dečke, ki pripadajo Gibanju Fokolarov). Ustanoviteljici gibanja je Chiara Luce napisala mnogo pisem, v katerih se ji je zahvaljevala za ideal gibanja, ki ga je spoznala, hkrati pa ji je tudi zagotavljala svoj izbor Boga, ki ga je želela ohraniti tudi, ko bi prišlo trpljenje, ki je kot izraz zapuščenega Jezusa na križu. Ko je bila stara 17 let, je med igro tenisa – bila je namreč zelo dobra športnica – v levi rami začutila močno bolečino. Preiskave so pokazale, da ima kostnega raka. Gotovo je bila to novica, ki bi marsikoga povsem ohromila in potrla. A Chiara ni bila taka kot vsi ostali. Ne v tem vidiku. Bolezen je sprejela kot poseben Božji načrt zanjo. Tako kot je prej izpolnjevala Njegovo voljo v majhnih, vsakdanjih stvareh, jo je želela živeti tudi v času bolezni. In prav v tem je bila in je njena veličina. Merila je visoko. Umrla je malo pred svojim 19. rojstnim dnem, dve leti po določitvi diagnoze. Letos septembra bo proglašena za blaženo.

Mnogi so danes pesimistični glede prihodnosti, potlačeni zaradi razmer in pritiskov, ki jemljejo dih, nezaupljivi do vsega, sprijaznjeni s svetom, ki obljublja, a ne izpolni obljub.

Vprašali smo se: ali smo ob takšnih mladih, kot je na primer Chiara Luce, res lahko pesimisti?

Dekle kot mnoge druge, ki je nekega dne odkrila Boga in mu sledila brez predaha. Zgled, ki pritegne tisoče mladih, da vzamejo življenje resno in da v edinem življenju ciljajo visoko.

Toda kakšen vpliv ima njeno življenje na življenje mladih danes in kako aktualno je njeno sporočilo?

Chiara Luce ni sama. Na svetu je mnogo mladih, ki kot ona premagujejo težke, nepričakovane situacije in gredo odločno proti svojemu cilju.

Meta: »Moja bolezen se je zgodila v prvem letniku gimnazije. Na sistematskem pregledu so ugotovili nepravilnost na mojih bezgavkah. Po natančnih pregledih in operaciji se je izkazalo, da gre za rakavo obolenje. Enostavno sem se zavedala, da se je zgodilo nekaj, na kar nimam dosti vpliva. Pač pa je bilo na meni, da to bolečino sprejmem. Najpomembnejša stvar so postali ljudje okoli mene. Najboljši prijatelji so svoje aktivnosti in prosti čas prilagodili temu, da smo še vedno lahko veliko stvari počeli skupaj. Spomnim se mnogih obiskov, ki so mi ogromno pomenili. In na koncu se je spet izkazalo, da je bila ta moja bolezen le še ena lekcija, ki mi je ogromno dala. Po štirih mesecih zdravljenja se je telo počasi opomoglo in življenje je steklo naprej. Prineslo pa je precej ljudi, ki so se morali soočiti s podobnimi težavami, in če se je le dalo, sem jim skušala pomagati s svojimi izkušnjami. «

Matej je govoril o dojemanju svoje mlajše sestrice, ki ima downov sindrom. »Kot majhen otrok na njo nisem gledal nič drugače kot na ostale ljudi. V obdobju odraščanja pa sem se začel spraševati, zakaj je ravno moja sestra drugačna. V najstniški želji po popolnosti sem se je začel nekako sramovati. Skozi čas sem se uspel s pomočjo mnogih pogovorov s starši in prijatelji izvleči iz brezna svojih lastnih predsodkov in se naučil gledati na življenje s pozitivne strani. Tako so stvari začele dobivati nov smisel. Kar naenkrat sem doumel, kako zelo dragocena je ta izkušnja. Pomagala mi je osebnostno zrasti in spremenila pogled na dojemanje preizkušenj. Danes lahko rečem, da sem zelo hvaležen Bogu zanjo, kajti v mojem odraščanju je pustila velik pečat.«

 

Medtem ko sem gledal slike in bral knjigo o Chiari Luce, sem nekaj opazil. Nasmeh večinoma pride, ko se počutiš dobro, ko si spočit in vesel. Chiara pa ga je imela vedno na obrazu, čeprav ni bila spočita, umirala je. In v največji človeški bolečini – smrti, je našla Njega, smisel za vse! Ta smisel me vedno nagovarja, ko pride kakršen koli dvom ali bolečina in se spomnim odgovora: Jezus, to si ti! Potem skozi solze vedno pride nasmeh, ki razsvetli vsako temo. (J.)

 

Razglasitev Chiare Luce Badano za blaženo bo skupaj s spremljajočim programom potekala v Rimu 25. in 26. septembra.

 

 

 

 

imamvse

  NOVO !  
  Imam vse, izpopolnjena in razširjena izdaja
  izšlo julij 2010

nazaj na vsebino revije