Dva meseca po razglasitvi Chiare Luce Badano za blaženo se zdi, da se praznik, ki smo ga doživeli v Rimu ob beatifikaciji, nadaljuje.

Dva meseca po razglasitvi Chiare Luce Badano za blaženo se zdi, da se praznik, ki smo ga doživeli v Rimu ob beatifikaciji, nadaljuje. Prizadevanje za življenje po vzoru mlade svetnice je med mladimi tako močno, kot še nikoli poprej, uslišane prošnje, »naslovljene« na Chiaro, pa znamenje, da nas tudi ona spremlja in nam pomaga na naši poti svetosti. Njena razmišljanja, pisma ter odgovori staršem in prijateljem so postali nekakšni kažipoti za naše ravnanje.

»Ponovno sem odkrila evangelij v novi luči. Razumela sem, da nisem bila pristna kristjanka, zato ker ga nisem živela do konca. Sedaj hočem, da ta prečudovita knjiga postane edini cilj mojega življenja.«

Tudi Marilisa iz Italije želi “evangelij napisati s svojim življenjem”. Pravi: »Zame pomeni ta način življenja tudi nelahke izbire. Moja starša sta ločena. Čeprav je moja mama storila vse, da me to ne bi bremenilo, sem zelo močno čutila odsotnost očeta. Ker se je preselil v drugo mesto, z njim nisem več imela stika. V meni je bilo veliko tihe jeze. Prizadevala sem si pozabiti na to tudi zato, da ne bi bilo hudo še mami. Po sedmih letih tišine me je očetov sorodnik po telefonu obvestil o smrti deda po očetovi strani in me povabil na pogreb. Počutila sem se izgubljeno. Kaj naj storim? Konec koncev me oni niso več potrebovali. Pogovorila sem se z župnikom, ki mi je svetoval z nekaj stavki iz evangelija: “Delajte dobro tistim, ki vas preganjajo”; “Odpustite”. Tako nisem več dvomila: moram iti. Tudi mama mi je pomagala narediti ta korak. Ko sem znova videla očeta, sem se skoraj kesala take odločitve. Še močneje pa sem čutila, da moram jaz narediti prvi korak, ne da bi kar koli pričakovalav zameno. Približala sem se očetu in sorodnikom, čeprav me niso takoj prepoznali, in močno objela očeta. Ko sem prišla iz cerkve, sem čutila veliko veselje. Praznina, ki sem jo nosila v sebi, je bila napolnjena.«

Po prvi v nizu operacij Chiara tiho reče: »Zakaj, Jezus. Zakaj?« In takoj zatem: »Če to hočeš ti, Jezus, hočem tudi jaz.«

Tina je izrekla svoj “da” Jezusu, ko jo je obiskal v bolezni. V srednji šoli se je začel njen vid slabšati. Preiskave so pokazale neozdravljivo okvaro centralnega vida. Prva posledica je bila, da ji niso podaljšali vozniškega dovoljenja. To je bil zanjo velik šok, saj je zelo rada vozila. Izpit pa ji je pomenil tudi svobodo, saj živi na podeželju in ni želela obremenjevati staršev s svojimi dejavnostmi. Spraševala se je: »Kako bo z mojimi srečanji s prijatelji in aktivnostmi? Kaj, če bo šlo samo še na slabše? In ko bom imela družino – kdo bo moje otroke vozil v šolo? Bom možu bolj v breme kot v pomoč?« Težave je imela tudi v šoli in na fakulteti, ko je zaradi težav z vidom težje spremljala pouk. Zavestno se je morala truditi in potrebovala je dve leti, da je svojo bolezen sprejela. Razmišljala je tudi o smislu tega križa. Ker se na fakulteto ni mogla voziti z avtomobilom, je prišla živet v mesto, kar ji je odprlo nešteto možnosti za različne dejavnosti, ki jih od doma ne bi mogla obiskovati. Sklenila je nova prijateljstva, vključila se je v različne skupine in se obogatila z mnogimi odnosi. Danes ve, da je bil to božji načrt zanjo. Ko pride zopet bolečina, se spomni Chiarinih besed: »Če to hočeš ti, Jezus, hočem tudi jaz.«

Operacija ni bila uspešna in ko so zdravniki povedali Chiari, kakšna je njena situacija, je odšla domov. Ne da bi s komer koli spregovorila o tem, kaj se je zgodilo, se je vrgla na svojo posteljo in bila petindvajset minut čisto tiho. Potem se je z žarečim pogledom in s sijočim nasmehom obrnila k svoji materi. Petindvajset minut je potrebovala, da je izrekla svoj “da” Bogu in se ni več obrnila nazaj.

Tine pripoveduje o  svojem “da” v pomembni življenjski odločitvi: »Že od malih nog sem na pobudo staršev začel odkrivati Jezusa v vsakem trenutku, v vsakem dejanju. Ko sem odraščal, sem to uspel prenesti v mladostniško obdobje. V času gimnazije sem močneje začutil željo po spoznavanju duhovniškega življenja. Ob koncu gimnazije sem se želel vpisati na teološko fakulteto, a sem sam pri sebi sklenil, da postanem duhovnik le, če bom med počitnicami pred vstopom na univerzo še bolj začutil ta poklic. Velikokrat sem se bal premišljevati o tem. Zavedal sem se, da če odgovorim z “da”, poti nazaj ne bo več, saj je Bogu potrebno dati “vse” ali “nič”. In prav tu mi je pomagala Chiara Luce. Najbolj me je navdušilo, da je ona potrebovala le petindvajset minut za svoj “da” Bogu, jaz pa sem že toliko mesecev premišljeval in odlašal s svojim odgovorom. Tako majhnega sem se počutil. Res je, da se je za ta poklic potrebno odločiti zavestno, saj je to najpomembnejša odločitev v življenju, toda prav teh Chiarinih nekaj minut me je vzpodbudilo, da tudi jaz odgovorim z “da”, ker slišim njegov glas.«

»Mladi so prihodnost. Jaz ne morem več teči in njim bi rada izročila baklo. To je kakor na olimpijskih igrah, ko nekdo teče in se ustavi ter izroči baklo drugemu. Mladi imajo eno samo življenje in treba ga je dobro izkoristiti.«

Bakla, ki nam jo je izročila Chiara, gori vedno močneje. Mladi smo njeno sporočilo začutili kot univerzalno, saj imamo vsi možnost, da se v vsakem trenutku odločamo za dobro. Navdušeni smo nad tem, kaj vse se da storiti, če postavimo Boga na prvo mesto, hkrati pa se zavedamo, da je lažje, če se trudimo skupaj. Tako kot so odnosi med starši in Chiaro Luce pripomogli k njeni svetosti. Chiarin zgled želimo prenesti naprej. Ob stiku z mladimi v ostalih mladinskih in veroučnih skupinah vidimo, kako Chiarina korenitost resnično privlači!

pripravila Tina Šlajpah

 

nazaj na vsebino revije