Želja po svetosti ali bolje čar svetosti Chiare Luce Badano je ob deseti obletnici njene smrti pripeljala na “romarsko pot” v Acqui Terme več kot tisoč mladih iz vse Italije in Švice. »Naučila me je ljubiti,« pravi eden od njih.

Že pred nekaj meseci smo pisali o Chiari Luce Badano (1971-1990), italijanskem dekletu iz Ligurije. Njeno bogato življenje se je končalo pri osemnajstih letih in pustilo za sabo svetlo sled (1). Msgr. Livio Maritano, škof iz mesta Acqui Terme v Italiji, ob genovskem zalivu, kamor sodi tudi Sassello, rodni kraj Chiare Luce, jo je razglasil za »božjo služabnico« in nadaljeval s škofijskim procesom za beatifikacijo, ki je danes pozitivno zaključen.

Mnogi so o Chiari Luce prvič slišali na Genfestu v Rimu in jo spoznali, ko jim je o njej govorila njena najboljša prijateljica Chicca Coriasco. Med njimi je bil tudi Andrej. Tisto noč ni spal. Za Chiaro Luce je napisal pesem. Odločil se je, da bo spremenil svoje življenje in to je tudi storil.

Dekle iz južne Italije je na sedmih straneh gosto napisanega pisma izpovedalo kalvarijo svojega življenja: droga, anoreksija, samomori v družini, nasilje. Ostala ji je samo ena želja, »izginiti v nič smrti«. V tem brezizhodnem položaju je spoznala zgodbo Chiare Luce, ki je pripomogla, da je počasi začela znova. Sedaj živi dokaj urejeno življenje in vsak dan opoldne skupaj s svojo prijateljico, ki je že v nebesih, moli za mir.

V mestecu Acqui so 1. oktobra 2000 pripravili pravo praznovanje ob deseti obletnici smrti Chiare Luce, ki se ga je udeležilo več kot tisoč mladih. Njena sobica, polna mladih, se je zdela majhna cerkev. In mnogi, ki so vanjo stopali, so se spontano pokrižali. Ko so odhajali proti pokopališču, so njihovi obrazi sijali: to so bili vtisi raja, tišine in zbranosti, ki so govorili o srečanju z Bogom.

Mama Chiare Luce pripoveduje: »Mlad fant mi je zaupal svojo bolečino zaradi očetove smrti in hude mamine bolezni. Vprašala sem ga, ali lahko verjame, da je Bog ljubezen tudi v tem trenutku. Močno me je objel in mi odgovoril: “Prej nisem verjel, toda po tem dnevu verjamem.”«

Mlade, ki so se zbrali v dvorani v Acqui, je nagovoril msgr. Maritano in jim prenesel papeževo vabilo s Svetovnega dneva mladih: »Ne bojte se biti svetniki tretjega tisočletja.« Da, mladi hočejo svetost, zato jih je spomnil na pripomočke, s katerimi jo bodo dosegli: ljubezen, zmernost, potrpežljivost, vedno začenjati znova.

Potem je zavladala posebna tišina. O Chiari Luce je spregovorila njena najboljša prijateljica Chicca. V nekem trenutku se je zazdelo, da je bila Chiara Luce tista, ki govori o sebi.

Nato je Aleksandra pripovedovala svojo izkušnjo. Oče je umrl v prometni nesreči. Spomin nanj je kmalu zbledel, čutila ga je zelo daleč. Potem je spoznala Chiaro Luce iz pripovedovanja njenih staršev. »Šele takrat sem izkusila resnično skupnost med nebom in zemljo. Prav to mi je dalo gotovost, da je tak odnos mogoč tudi z mojim očetom.«

Marko že nekaj mesecev trpi zaradi neznanega sindroma. “Prijateljstvo” s Chiaro Luce mu je v spodbudo in tolažbo. »Prosim jo, da mi pomaga prepoznati zapuščenega Jezusa, da mi pomaga postati svet.«

Kot vse kaže, Chiara Luce Badano še vedno “govori”. Kljub dežju se je množica mladih in manj mladih, ki so prišli v njen rojstni kraj, zadržala na grobu. Zdelo se je kot spontano romanje. Neki fant je rekel: »Chiara mi je pomagala, da sem živel čisto v odnosu do dekleta. Sedaj sem srečen.« In drugo dekle: «Postala bom sveta kot Chiara Luce.«

Kot že vsa leta doslej so tudi tistega dne v kapelici na pokopališču mnogi zapisali odločitve, obljube, bolečine, prošnje za milosti: »Chiara Luce, HVALA za raj, ki si ga zgradila že tu na zemlji in si mi ga dala danes čutiti. HVALA, ker si rekla tisti DA in si ostala vedno zvesta Njemu, ki si ga izbrala za svoje vse. HVALA, ker si mi pokazala pot, kako pridem in ostanem v Njem. To baklo, ki si jo s toliko ljubezni podala v moje roke, želim ponesti vsem!« (Monika).

Prav tako niso pozabili na “akcijo Afrika”. To je tista Afrika, ki jo je Chiara Luce ljubila in za katero še naprej dela iz nebes. V teh desetih letih je bilo položenih v skrinjico, ki na njenem grobu nosi napis “Za Afriko”, več kot 50 milijonov lir. Vse, kar se je tistega dne zbralo v košarah, ki so šle iz rok v roke, so dodali tistim vsotam, ki jih mladi z vsega sveta na različne načine zbirajo za to akcijo.

Marjeta Žumer

nazaj