Lepa, podjetna, normalna deklica in športnica. Mladenka, kristjanka, gen. Nato nenadna bolezen, agonija, smrt: hiter vzpon v nebesa. Začeli so postopek, da bi bila razglašena za blaženo.

Bila je ena od neredkih mladih iz Gibanja fokolarov, ki so umrli v rosni mladosti. Pri njej smo zaznali posebno Božjo ljubezen. Prebrali smo nekaj njenih zapisov in izvedeli za pogreb, "poročno slovesnost". Molili smo zanjo in za njeno družino.

V naslednjih letih pa je bilo njeno življenje brez posebnih namenov v središču pozornosti po zaslugi njenih prijateljev, gen, njenega škofa, zbirk njenih zapisov, življenjepisa, amaterskega video posnetka... Kakor piše abbé Pierre: »Svetniki niso samo v seznamih, srečujemo jih vsak dan«; Chiara Badano je eden teh normalnih svetnikov.

Rdeče jabolko

Rodila se je 20. oktobra 1971 v ljubkem ligurijskem kraju Sasello. Je edinka Ruggera Badana, voznika tovornjaka, in Marie Terese Caviglia, delavke. Bila sta poročena enajst let, a brez otrok: lahko si predstavljamo, kako jih je ob rojstvu deklice prevzelo neizmerno veselje. Otroštvo je potekalo brezskrbno, vendar z nenavadno noto vedrine.

Mama zapusti delo, da se lahko posveti hčerki. Pogovor in ljubezen se izmenjavata s trenutki resnice: pri Badanovih obstaja tudi beseda "ne" pri muhavostih deklice, ki bi bila lahko razvajena, saj je preveč v središču pozornosti staršev in sorodnikov.

Mati pripoveduje: »Neko popoldne pride mala domov z lepim rdečim jabolkom. Vprašam jo, odkod ga ima. Chiara mi odgovori, da ga je vzela pri sosedi Gianni iz mlina... Tedaj ji povem, da mora za stvari, ki jih želi vzeti, vedno prositi, zato mora jabolko takoj odnesti nazaj in se opravičiti. Toda ona noče, ker jo je sram. Tedaj ji razložim, da je mnogo bolj pomembno govoriti resnico, kot pojesti dobro jabolko. Chiara se vrne k zelenjadarici in ji vse razloži. Še isti večer prinese ta žena košarico jabolk za Chiaro, "ker se je danes naučila nečesa zelo pomembnega".«

Srečanje

Chiara kaže plemenit značaj: v nalogi v prvem razredu osnovne šole, ko piše malemu Jezusu, ne prosi za igrače, ampak: »Ozdravi babico Gildo in vse druge bolne ljudi.« Kadar se sporeče s starši, spor traja samo kakšen trenutek. Majhne, a značilne stvari: mama ji predlaga, naj pospravi mizo: »Ne, ne da se mi.« Gre v svojo sobo, nato se vrne in pravi: »Kakšna je že tista zgodba iz evangelija o dveh delavcih, ki naj bi šla v vinograd in katerih eden pravi "da", vendar ne gre, in drugi reče "ne"... Mama, daj mi predpasnik...« In pospravi mizo.

Ko je stara devet let, se v njenem življenju zgodi nekaj najpomembnejšega: sreča se z idealom edinosti. Septembra 1980 se udeleži srečanja gen 3, najmlajših iz Gibanja fokolarov. Starši to duhovnost sprejmejo na velikem shodu za družine, Familyfestu '81. Mati pravi: »Med potjo domov sva sklenila, da bova ljudem, ki so naju spraševali, kdaj sva se poročila, odgovarjala: "Ko sva srečala ta ideal."«

Šport, nagnjenja in evangelij

Sveti Avguštin pogosto ponavlja, da nas »ljubezen dela lepe«. Chiara je res odeta z evangeljsko lepoto, čeprav je že sama po sebi ljubka, lepa deklica. Na fotografijah iz otroštva privlači prav njen bister pogled.

Leta 1985 gre v šolo v Savono, kjer ima na klasični gimnaziji kljub prizadevnosti nekaj težav. V četrtem razredu pade in to jo zelo boli.

S starši se včasih ne razume, čeprav je ljubezen močnejša in pogosto obe strani popuščata, kot na primer zaradi ure večernih izhodov. Chiari je ob koncu tedna v Sassellu resnično všeč ostajati zvečer s prijatelji v kavarni.

Je velika športnica: tenis, plavanje, gore. Ugaja ji ples in petje. Njena prijateljica Chicca Coriasco pravi: »Rada se je okusno oblačila, si skrbno urejala lase in se včasih malo našminkala, toda nikoli preveč.« Ko kdaj pa kdaj vidi kakšnega fanta, ki pogleduje za njo, reče prijateljici: »Ta mi je všeč.« Toda nič več. »Poštena je v čustvih, ne mudi se ji,« potrjuje Chicca.

Z Lucom pa jo veže posebno prijateljstvo: čeprav ni prava ljubezen, je zelo močna simpatija. »Toda brez popuščanja,« pravi Chicca. Malo kasneje ga zapusti, čeprav ga ima še rada, ker spozna, da v njunem odnosu nekaj manjka.

Kaj naj rečemo? Zelo normalno dekle, ki pa morda ima nekaj, kar jo ločuje od njenih sovrstnic; zna "odrezati", zna se umakniti: imela je razgovor z Gospodom.

Poleti 1988, ko izve, da ima negativno v matematiki, spremlja deklice, gen 4, na srečanje v Rim. Težko ji je zaradi ocene, a se ne umakne. Staršem piše: »Prišel je pomemben trenutek: srečanje z zapuščenim Jezusom. Ni ga bilo lahko objeti; toda Chiara je danes dopoldne razložila gen 4, da mora biti on njihov ženin. «

S Chiaro, tj. Chiaro Lubich, si je pogosto dopisovala, predvsem pa ima z njo zelo močan odnos do zadnjega, ko reče: »Vse dolgujem Bogu in Chiari.« Kasneje jo prosi za "novo ime". »Chiara Luce,« je odgovor.

»Imam vse«

Potem nekaj nepričakovanega. Pri igri tenisa naenkrat začuti močno bolečino v rami. V začetku se sama kot tudi zdravniki ne menijo za to. Zaradi ponovnih napadov pa jo zdravniki še temeljiteje preiščejo. Sodba: kostni sarkom z metastazami, ena najhujših in najbolj bolečih oblik tumorjev. Po dolgem molku, brez joka in upiranja sprejme vest s pogumom: »Zdržala bom, mlada sem.« Pričenja se velika sprememba, nagel vzpon k svetosti.

Bolezen neusmiljeno napreduje, a Chiara Luce se trudi živeti normalno in veselo življenje, čeprav je pogosto v bolnišnici. Antonio Delogu, eden od zdravnikov v torinski bolnišnici, pravi: »S svojim smehom in s svojimi velikimi iskrivimi očmi dokazuje, da ni smrti, da obstaja samo življenje.«

Podvrže se dvema zelo bolečima operacijama. Zaradi kemoterapije izgubi lase, ki jih je imela tako rada. Pri vsakem pramenu las, ki ga izgubi, ponavlja preprosto, a globoko: »Zate, Jezus.« Vedno navzoči starši jo spominjajo na to, da je za tem trpljenjem skrivnostni Božji načrt. In Chiara se spet preda ljubezni. Tako da nekemu prijatelju, ki odhaja v človekoljubno misijo v Afriko, svoje prihranke: »Jaz jih ne rabim, imam vse.«

Nič morfija

Na posnetku iz tega obdobja Chiara Luce pripoveduje o bolečem zdravniškem pregledu: »Ko so zdravniki začeli s tem zelo majhnim, toda neprijetnim posegom, je prišla neka oseba, zelo lepa gospa z jasnim pogledom: približala se mi je, me prijela za roko in mi vlila poguma. Kakor je prišla, je tudi izginila in nisem je več videla. Toda zajelo me je velikansko veselje in strah je izginil. Tedaj sem razumela, koliko znamenj bi nam poslal Bog, če bi bili vedno pripravljeni na vse.«

Nogi je ne držita več. Pravi: »Če bi morala izbirati med hojo ali odhodom v raj, bi izbrala drugo.« Upanja ni več. Pride trenutek hude preizkušnje. Toda ne vda se, tudi s pomočjo Chiare Lubich, ki ji piše: »Bog te neizmerno ljubi in želi prodreti na dno tvoje duše, da izkusiš kapljice nebes.« Odkloni morfij: »Potem nisi več čisto pri zavesti, jaz pa lahko Jezusu darujem bolečino, ker želim še nekaj časa z njim deliti križ.«

Druga razsežnost

19. julija 1989 strašna krvavitev. Rešijo jo v zadnjem trenutku. Rekla bo: »Zaradi mene ne točite solza. Odhajam k Jezusu. Ne želim, da bi ljudje na mojem pogrebu jokali, naj rajši glasno pojejo.«

Obišče jo kardinal Saldarini in jo vpraša: »Imaš čudovite oči, izžarevaš čudežno luč. Odkod imaš to?« In ona: »Skušam zelo ljubiti Jezusa.«

Včasih - zanjo nenavadno - prosi starše, naj k njej ne puščajo prijateljev, in nekega dne to razloži: »To ni bil znak manjše ljubezni ali žalosti. Nasprotno: težko sem sestopala z mesta, kjer sem prebivala, in se potem zopet povzpela.« To je »ozračje raja«, ki ga doživljajo tisti, ki so ob njej.

Poročna slovesnost

Enega zadnjih dni reče: »Ne prosim več Jezusa, da me pride iskat in odpelje v raj; ne želim mu dajati vtisa, da nočem trpeti.« Zdaj že ve, kaj jo čaka, in tega noče spremeniti (prosi samo za to, da bi bila zmožna spolniti Božjo voljo), z materjo pripravlja "poročno slovesnost", to je pogreb. Sama izbere obleko, glasbo, cvetje, pesmi in berila in pravi: »Ko me boš pripravljala, mama, boš morala ponavljati: "Zdaj Chiara Luce vidi Jezusa."«

Dokler ne pride do srečanja z njenim "ženinom". Pri njej sta oče in mati. Pred vrati prijatelji. Vlada mir, vse je naravno. Njene zadnje besede so namenjene mami: »Zbogom. Bodi srečna, ker sem tudi jaz srečna.« Nedelja, 7. oktobra 1990, ob štirih zjutraj.

Na pogrebu je dva tisoč ljudi. Tudi tisti, ki ne verujejo, želijo biti zraven. Škof Maritano v homiliji pravi: »To je sad krščanske družine, krščanske skupnosti, sad gibanja, ki živi medsebojno ljubezen in ima med seboj Jezusa.«

Učinki njene izkušnje se nadaljujejo po smrti. Tisti, ki slišijo o njej, čutijo, da morajo koreniteje živeti evangelij in izbrati Boga za vse... To je nalezljiva "svetost". Glas o Chiari Luce se polagoma, a prepričljivo širi. Na pobudo škofa iz Acqui Terme jo razglasijo za "Božjo služabnico". Začne se škofijski postopek za njeno razglasitev za blaženo in čez nekaj mesecev bodo zadevo poslali v Vatikan.

Generacija svetnikov

Pojavlja se vprašanje: A kdo je danes svetnik? Svet je seveda samo Bog. Toda v Svetem pismu je zapisano: »Bodite sveti, ker sem jaz svet.« Tudi v Apostolskih delih so kristjani imenovani enostavno "svetniki". Skratka, svet je tisti, ki odseva edino Božjo svetost, ima dokazane kreposti, brezmejno ljubezen, popolno zaupanje v Boga. Zdi se torej, da je Chiara Luce sveta.

Končno je treba podčrtati zadnji vidik. Kardinal Martini piše: »Svetost prihaja v grozdih, ni samo jagoda, toda njihova celota postaja kvas, sol zemlje, luč sveta.« Chiara Lubich je želela že od rojstva gen predlagati mladim iz gibanja visok načrt: »Bodite rod svetnikov.« A Chiara Luce ni sama, ker so številni drugi mladi iz Gibanja fokolarov umrli z enakim razpoloženjem. Vsaj za tri od njih so se začeli postopki za beatifikacijo.

Michele Zanzucchi

nazaj