Življenje

Ljubezen

Luč

Boga je dajala z življenjem

Življenje je darovala za mlade!

Štafeto je predala naprej …

Ljubezen z veliko začetnico

 

Življenje                                  

29. oktober 1971 – Starši so nanjo čakali več kot deset let

Maria Teresa: »Ko je prišla Chiara, se nama je takoj zdela kot Marijin dar. Odraščala je lepa in zdrava, z njo sva imela veliko veselje. Vendar sva v duši takoj razumela, da ni samo najina hči, ampak je najprej Božji otrok in mora kot taka odraščati v svoji svobodi.«

Otroštvo

Maria Teresa: »Chiara je imela veliko igrač in se je igrala v svoji sobici. Odprla sem vrata in rekla Chiari: “Imaš veliko igrač, res veliko!” “Da, kaj je?” “Ne bi mogla nekaj igrač podariti revnim?” “Moje so!” je rekla in vzela iz strahu v roke igrače. Vrnila sem se v kuhinjo in čez nekaj časa slišim, da govori: “Ta da, ta ne …!” Postala sem radovedna, videla sem, da je vse svoje igračke razdelila, potem mi je rekla: “Prinesi mi vrečko, mama.” Prinesla sem jo in nekaj igrač je dala v vrečko. Vprašala sem jo: “Toda, Chiara, te so nove!” “Mama, revnim otrokom ne morem podariti pokvarjenih ali starih igrač.”«

Sijoče odkritje

Chiara Luce je bila pri devetih letih že vključena v življenje svoje župnije, ko se je srečala z Gibanjem fokolarov. Naslednje leto, leta 1981, se je s starši udeležila v Rimu Familyfesta, svetovne prireditve za družine. Tisto srečanje je pomenilo začetek novega življenja za celotno družino, postala je gen.

Njena prijateljica Chicca je povedala, kako sta si s Chiaro prizadevali skupaj živeti za Jezusa.

Chicca: »Chiara je prihajala iz Sassella z avtobusom in jaz sem jo čakala na postaji in šli sva k meni domov. Skupaj sva prebrali kako meditacijo Chiare Lubich in si povedali, kako sva si prizadevali živeti evangelij v vsakdanu. Potem sva delali veliko drugih stvari, igrali družabne igre, vozili sva se s kolesom, tekli in se veliko ukvarjali s športom. Pripravljali sva torte in jih prodajali pred cerkvijo, za revne otroke. Všeč nama je bilo pripravljati prizorčke in jih pokazati drugim otrokom ali prijateljicam, enkrat sva pripravili točke za Chiarettine sorodnike. Tako sva zbirali denar za potrebne.«

29. novembra 1985 je Chiara Luce tako pisala Chiari Lubich:

»Ponovno sem odkrila evangelij v novi luči. Razumela sem, da nisem bila pristna kristjanka, zato ker ga nisem živela do kraja. Sedaj hočem, da ta prečudovita knjiga postane edini cilj mojega življenja. Nočem in ne morem ostati nepismena ob tako izrednem sporočilu. Kakor je zame preprosto naučiti se abecedo, tako mora biti tudi živeti evangelij.«

 na vrh strani

Ljubezen                                 

Chiara Luce je bila dekle kot drugi mladi. Imela je močan, odločen značaj. Rada je imela družbo in se srečevala s svojimi prijatelji v vaškem bifeju. Ljubila je svoj kraj Sassello, in ko se je morala preseliti v Savono, kjer je začela obiskovati licej, je zaradi tega zelo trpela. V četrtem razredu je zaradi težav v matematiki in nerazumevanja profesorice ponavljala razred. To je bila zanjo prava krivica, vendar se je premagala in ni gojila jeze do profesorice. Zdela se je ustvarjena za voditeljico, a je zelo pazila, da se ne bi postavljala v središče pozornosti, znala je poslušati in govoriti iskreno in pogumno. Ljubila je lepe stvari: ni gledala veliko televizije in oblačila se je preprosto: lep par kavbojk, majica … in veliko domišljije. Rada je letela in sanjala je, da bo stevardesa ali da bo študirala medicino in potem šla v Afriko.

Čudovita knjiga življenja

Nekaj je jasno: Chiara Luce je jemala evangelij resno! Dan za dnem ga je odkrivala, vedno znova, se ga učila živeti in deliti sadove s prijatelji. Zanjo je bilo temeljnega pomena velika skrivnost Chiare Lubich z imenom “zapuščeni Jezus”.

Poletje 1988

Med igro tenisa je začutila nenadno močno bolečino v rami: diagnoza je kostni rak. Chiara Luce je zaslutila, da je stvar resna, a je vse sprejela iz Božje roke in mislila na ozdravitev. Pred operacijo je povedala mami: »Mama, če se ne bom več prebudila, naroči lepo mašo in reci gen, naj pojejo na vso moč.« Ko se je prebudila, je zašepetala: »Zakaj, Jezus? Zakaj?« In takoj na to: »Če to hočeš ti, Jezus, hočem tudi jaz!«

Ko je šla nekaj dni po operaciji skozi vrata onkološkega oddelka, je razumela, za kaj gre.

Mama pripoveduje, kako je porabila petindvajset minut, da je izrekla svoj “da” Bogu in se ni več obrnila nazaj.

Iz pogovora s tistimi, ki so bili tista leta mladi in so spremljali Chiaro Luce, je razvidno, kako so se povezali z njo in našli vse mogoče načine, da bi skupaj živeli zanjo in z njo. Vsi so čutili, da je ena od njih, hoteli so ji pomagati, a so vedno bolj odkrivali, da Chiara Luce daje življenje zanje …

 na vrh strani

Luč                                          

Chiara Badano je tri mesece pred svojim odhodom, imela je osemnajst let, napisala pismo Chiari Lubich, da bi ji povedala o svojem zdravju:

»Prenehala sem s kemoterapijo, kateri sem bila podvržena, ker se je izkazalo, da ni koristi nadaljevati jo: nobenega rezultata, nobenega izboljšanja. Medicina je dvignila roke. Samo Bog lahko kaj naredi. Ker sem prekinila s terapijami, so se zaradi dveh posegov in nepremičnega ležanja v postelji povečale bolečine v hrbtu in ne morem se več obrniti na bok.

Ali bom zmogla tudi jaz biti zvesta zapuščenemu Jezusu in živeti, da bi ga srečala?

Počutim se tako majhno in pot, ki jo je treba prehoditi, je tako strma; pogosto pa čutim, da me bolečina zmaguje. Toda saj je to ženin, ki prihaja na obisk, kajne?«

Chiara Lubich ji je hitro odgovorila:

»Chiara, ne boj se mu ponavljati trenutek za trenutkom svoj “da”. On ti bo dal moč za to, bodi prepričana! Tudi jaz prosim za to in sem vedno s teboj.

Bog te neizmerno ljubi, želi prodreti v globino tvoje duše in ti dati okušati kapljice nebes. Zate sem izbrala ime “Chiara Luce”. Ti je všeč? To je luč ideala, ki premaga svet.«

Zadnje obdobje

To je čas trpljenja in očitne milosti, ki objema vse doma in tiste, ki se približajo med obiskom njeni postelji. To so tudi dnevi intenzivnih pogovorov, ki ostajajo za vedno.

Chiara Luce: »Mama, je prav, da ne bom več hodila?«
Mama: »Če ti je Jezus odvzel noge, Chiara, to pomeni, da ti bo dal krila.«
 
Chiara Luce: »Mama, je prav umreti pri sedemnajstih letih?«
Mama: »Ne vem. Vem samo to, da je pomembno spolnjevati Božjo voljo.«
 
Chiara Luce: »Mama! Mama!!! Si prišla?!! Mislila sem, da te ne bom več videla.«
Mama: »Da, tu sem. Kaj se je zgodilo?«
Chiara Luce: »Vse mogoče, mama, vse mogoče. Take noči še nisem preživela … Ampak, veš? Nisem zapravila ničesar, niti toliko bolečine! Vse sem darovala Jezusu. Telesno sem zelo trpela, a duša je prepevala!«
 
Chiara Luce: »Mama, nočem več jemati morfija.«
Mama: »Zakaj?«
Chiara Luce: »Ker mi odvzema prisebnost in lahko darujem Jezusu samo bolečino. Veš, nimam več ničesar, a imam srce in z njim lahko vedno ljubim!«
 
Chiara Luce: »Mama, ne izpusti moje roke!«
Mama: »Bodi mirna, Chiara, izpustila jo bom šele tedaj, ko bom začutila, da jo je prijela Marija.«

Zadnji trenutki – 7. oktober 1990

Maria Teresa: »Čez nekaj časa je bilo videti, da ne more več. Njen oče je bil na drugi strani postelje. S prstom mi je pokazala, naj se približam, ni mogla več dosti govoriti. Približala sem se in hotela se je nasmehniti, prizadevala se je nasmehniti, roko je ponesla do mojih las in jih razmršila. Potem mi je rekla: “Mama, ah, živijo! Bodi srečna, kajti jaz sem srečna!”«

 

 

 na vrh strani

Boga je dajala z življenjem     

Razglasitve Chiare Luce Badano za blaženo se je v cerkvi Madonna del Divino Amore (Marija Božje ljubezni) v Rimu udeležila številna in pisana množica mladih. Prispeli so iz 71 držav sveta: od Avstralije do Koreje, od Pakistana do Vietnama ter Sirije do Rusije. Približno pet tisoč ljudi je dogajanje spremljalo v svetišču, več kot dvajset tisoč ljudi pa na travniku pred cerkvijo.

»Dekle s kristalnim srcem,« tako je Chiaro Luce v homiliji opisal prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, nadškof Angelo Amato. »Moderno, pozitivno in športno dekle, ki nam v svetu, prežetem z družbeno blaginjo, a velikokrat razbolelem od žalosti in nesreče, prinaša sporočilo optimizma in upanja.«

Nato je opisal njeno življenje v Sassellu, ki se je prepletalo s preprostimi doživetji, izpolnjenimi z evangelijsko radikalnostjo: od darovanja malice revnejšim sošolcem do sprejemanja neprilagojenega mladostnika, izobčene gospe, vse do preprostega pričevanja v lokalu med prijatelji: »Govoriti o Bogu ne šteje veliko. Jaz ga moram dati z življenjem,« je poudarjala.

Krhko, a močno dekle

Njeno življenje je še bolj zažarelo, ko je izvedela za diagnozo – kostni rak – in v razvoju bolezni. »Izjemno, neverjetno,« so pridevniki, ki so jih uporabili zdravniki, da bi tako opisali vedrino, s katero je Chiara sprejela izgubo nog. »Dekle, navidez krhka, je bila v resnici izjemno močna ženska,« je poudaril nadškof Amato.

Predsednica Gibanja fokolarov Marija Voce je ob sklepu slovesnosti dejala: »To je zgodovinski trenutek in potrditev s strani Cerkve, da živeta duhovnost edinosti pripelje k svetosti.«

Tudi člani drugih gibanj

Pri obredu beatifikacije je z msgr. Angelom Amatom somaševalo štirinajst škofov. Med njimi sta bila kubanski in tajski škof, apostolska nuncija iz Litve in Jordanije ter predsednik Papeškega sveta za družino, kardinal Ennio Antonelli. Navzoči so bili tudi različni predstavniki Katoliške akcije, Skupnosti sv. Egidija, karizmatične Prenove v Duhu, skavti in predstavniki nemškega katoliškega gibanja Schönstatt.

Starši Chiare Luce so se po slovesnosti srečali z novinarji. »Za naju je bila to neverjetna izkušnja, Bogu pa sva neskončno hvaležna, da nama je podaril hčer,« je dejala Maria Teresa, Chiarina mama. Staršem, ki so se znašli v enakem položaju, pa je sporočila: »Moč edinosti nas je podpirala, moč, ki ne prihaja le od edinosti med nama, temveč od moči edinosti vseh ljudi v Gibanju fokolarov.«

 na vrh strani

  Življenje je darovala za mlade! 

Po sveti maši je bila zvečer v dvorani Pavla VI. prireditev za mlade. V dveh urah so s pomočjo pričevanj njenih prijateljic, zdravnika in staršev ter pesmi in koreografij podoživeli glavne dogodke iz življenja Chiare Luce. Nekaj utrinkov s tega nepozabnega večera smo zbrali tudi mi.

»Želim pozdraviti vse, posebej pa mlade. Ta izkušnja velja za vse, življenje pa je dala za vas, mlade!« Materine besede nove blažene Chiare Luce je množica sprejela z močnim in dolgim ploskanjem. To je bil najmočnejši trenutek večera, ki so ga za mlade vsega sveta pripravili mladi sami. Dvorana Pavla VI. je bila napolnjena do zadnjega mesta. Na Trgu svetega Petra pa je preko velikega ekrana dogodek spremljalo približno dvanajst tisoč ljudi.

Najlepši leti mojega življenja

Ob prihodu na oder je Chiarine starše množica mladih pozdravila z močnim pozdravom. Predvsem pa je presenetilo pričevanje očeta Ruggera: »Tisti dve leti sta bili najlepši in od Boga najbolj blagoslovljeni leti najinega življenja. Jezus nam je naklonil življenje v nadnaravnem, ki nas je dvignilo z zemlje. To je bilo tako, kot bi vstopili v letalo in bi skozi okence gledali na zemljo. Tako najine kot Chiarine bolečine so se nam zdele neverjetno majhne, nič se nas ni moglo dotakniti. To je bil sad ljubezni mnogih, ki so molili za nas in nas podpirali.«

Zapuščeni Jezus – moj ženin

Večer je bil poln ganjenosti in veselja. Navzoči so v treh delih podoživeli kratko, a polno življenje dekleta iz Sassella, ki je po dveh letih težke bolezni, 7. oktobra leta 1990, v osemnajstem letu starosti odšla k Očetu.

Prireditev so popestrili mladi s pričevanji, v katerih so poudarili, da Chiarina izkušnja velja za vse.

V prikazanem kratkem filmu iz leta 1989 je Chiara Lubich odločno predlagala edinost kot ideal in zapuščenega Jezusa kot ključ za uresničitev te edinosti. To je bil načrt življenja Chiare Luce. V dvorani so zvenele besede, ki jih je Chiara Luce napisala Chiari Lubich.

»Odkrila sem, da je zapuščeni Jezus ključ edinosti z Bogom, zato si ga želim za ženina in želim biti pripravljena, ko pride. Želim si ga bolj kot vse drugo!«

Zadnji, najbolj ganljivi del večera, so naslovili Svetloba. Govoril je o bolezni Chiare Luce in pustolovščini, kako skupaj priti do svetosti. Pričevanje je bilo tako ganljivo, da je škof Livio Maritano iz Acquija, ki je leta 1999 podal predlog za beatifikacijo, ganljivo dejal: »Mi smo Cerkev, ki uči, vendar se moramo včasih učiti od svojih učencev, ki so boljši od nas.«

Ponesti revolucijo ljubezni naprej

Ob koncu prireditve je na oder stopila predsednica Gibanja fokolarov, Marija Voce. Njene besede so povzele splošno vzdušje med mladimi: »Odšli bomo bogatejši in z željo po nečem novem, velikem. Skupaj smo doživeli zelo močne trenutke. Odkrili smo nekaj čudovitega, in sicer, da se vse lahko spremeni: naši odnosi, naš način doživljanja veselja in bolečin, tudi takrat, ko bolečina pride nenadoma in nepričakovano. Tudi takrat lahko začnemo revolucijo, ki ima posebno ime:Ljubezen. Vrnimo se na svoje domove z novo močjo v srcu.«

Privlačen je bil tudi prizor s Trga svetega Petra v Vatikanu: na tisoče mladih v tišini s svečami v rokah. To je bil izreden dogodek, ki je s pomočjo medmrežja in televizije prestopil vatikanski trg in si utrl pot na vse celine sveta.

 na vrh strani

  Štafeto je predala naprej …    

Zahvalno sveto mašo je v nedeljo, 26. oktobra, v baziliki sv. Pavla zunaj obzidja daroval vatikanski državni tajnik, kardinal Tarcisio Bertone. Po maši se je več kot deset tisoč mladih neposredno povezalo s Castelgandolfom, kjer je papež pri opoldanski molitvi spregovoril o vzoru nove blažene.

»Samo Ljubezen z veliko začetnico prinese resnično srečo. To je dokazalo mlado dekle, Chiara Luce Badano, ki jo je bolezen v osemnajstem letu starosti pripeljala do prezgodnje smrti. Chiara je bila žarek luči vsem.« To so bile besede papeža Benedikta XVI., ki so ob molitvi angelovega češčenja globoko odzvanjale po baziliki svetega Pavla zunaj obzidja. »Mladi lahko v njej prepoznajo zgled doslednega krščanstva, kar dokazuje, da je Jezusova ljubezen močnejša od smrti in zla.« Papeževe besede je deset tisoč mladih sprejelo z glasnim odobravanjem.

Chiara Luce – vzor mladim

Pri zahvalni sveti maši so somaševali še štirje drugi kardinali, petnajst škofov ter dvesto duhovnikov. Zbranim je kardinal Bertone ob sklepu nagovora dejal: »Ko sva se na povratku iz Velike Britanije s svetim očetom na letalu pogovarjala o Chiari Luce Badano, mi je zaupal, da je to dekle zgled pravih vrednot za mlade.«

Ob tem je kardinal spomnil na besede Chiare Luce mladim: »Sama ne morem več teči, vendar želim predati baklo tako, kot to delajo na olimpijadi.« In prav zavzetost več tisoč mladih je bilo po besedah kardinala Bertoneja znamenje, da so to baklo sprejeli. Ob tem je spomnil na besede pokojnega papeža Janeza Pavla II. ob svetovnem dnevu mladih, leta 1989: »Mladi, ne bojte se svetosti! Letite visoko!«

Kardinal Bertone je spregovoril tudi o dogodkih iz Chiarinega življenja na poti svetosti in dejavnikih, ki so vplivali na njeno vzgojo: o cerkveni skupnosti v Sassellu, predvsem pa o družini, ki je popolnoma izpolnila svojo vzgojno nalogo. »Pri vzgoji Chiare Luce Badano pa je Gibanje fokolarov odigralo bistveno vlogo,« je še dodal Bertone.

Zdaj smo na vrsti mi!

Predsednica Gibanja fokolarov Maria Voce je globoko ganjena v svoji sklepni zahvali spomnila na slovo od Chiare Lubich 18. marca leta 2008 v baziliki svetega Pavla zunaj obzidja ter dodala: »Danes se dviga globoka in skupna zahvala vseh Bogu in Cerkvi, ki je v tem dekletu priznala zrel sad svetosti; v tem dekletu, ki je za svojo vzelo Chiarino karizmo in njeno povabilo k svetosti. Chiara Lubich nam tudi danes predstavlja svoj ideal: Boga. Govori nam, da je Chiara Luce naredila vse, kar je Bog od nje želel, sedaj pa ste na vrsti vi, smo na vrsti mi. Naj nam Bog pomaga, da bomo sprejeli in živeli ta ideal.« Njene besede so ponazorili s predajo bakle, da bi nadaljevali tek s Chiaro Luce.

Čisto na koncu je kardinal Bertone pripravil še presenečenje: staršem Chiare Luce Badano je podelil blagoslov papeža Benedikta XVI. za njuno bližnjo petdeseto obletnico poroke.

 na vrh strani

  Ljubezen z veliko začetnico   

Dragi prijatelji, samo Ljubezen z veliko začetnico daje pravo srečo! To dokazuje nova priča, mlado dekle, ki je bilo včeraj razglašena za blaženo tu v Rimu. Govorim o Chiari Badano, italijanskem dekletu, rojenem leta 1971, ki jo je bolezen pripeljala do smrti še pred njenim devetnajstim letom, a je bila za vse žarek luči, kakor pove njen vzdevek, “Chiara Luce” (Luč). […]

Hvalimo Boga, ker je njegova ljubezen močnejša od zla in od smrti; zahvalimo se Devici Mariji, ki vodi mlade tudi skozi težave in trpljenje, da se zaljubijo v Jezusa in odkrivajo lepoto življenja.

Benedikt XVI.,
26. septembra 2010

 

Chiara Luce je bila dekle, ki je postavila Boga na prvo mesto in je res živela po evangeliju. Pokazala nam je pravo pot in prepričana sem, da je vredno hoditi po njej.
A. P.
Chiaro Luce poznam že dolgo, ko sem bila še otrok in je bila starejša od mene. Sedaj pa sem jaz dve leti starejša kot ona takrat, ko je umrla, in ne morem verjeti, kaj vse je dosegla. Vsemu svetu je dokazala, da nismo vsi mladi taki, kot ljudje pogosto pravijo. Nismo vsi plehki in sebični. Ona je pokazala zrelost in nam vsem je pravi vzor. Vsi ji želimo slediti. Mislim, da bi morali pogosto slišati njeno zgodbo, da bi nam pomagala.
V. B.
Chiara Luce nam je lahko zgled, saj ji je uspelo biti ljubezen za vse. Pokazala nam je, da se splača truditi. Po mojem mnenju so sveti tudi njeni starši. Vzgajali so jo, ona pa se je odločala na podlagi tega, kar so ji dali. Odgovori, ki jih je mama dajala Chiari v težkih trenutkih, so jo močno usmerjali v dobro.
E. H.
Začutila sem, da smo vsi izbrani, da sledimo Ljubezni. Najbolj mi je bila všeč misel: »Ne morem več hoditi, ampak še vedno imam srce, da lahko ljubim.« Važno je, da imamo voljo, čeprav smo včasih šibki. Važno pa je tudi, da imamo med seboj edinost in tako si lahko pomagamo.
K. P.