Mario Zenari je nadškof in kardinal. Leta 2008, pri dvainšestdesetih letih, ga je papež Benedikt XVI. imenoval za apotolskega nuncija v Siriji in kljub spopadom, ki že leta dolgo uničujejo to deželo na Bližnjem vzhodu, ostaja s prebivalstvom.

V Damasku je na vsakem koraku čutiti vojno v deželi: mnoge stavbe so zapuščene, veliko je uniformiranih ljudi. Toda odpadke odvažajo, kar je za arabsko deželo nekaj nenavadnega, vsi semaforji delujejo, banke so odprte. Dveurni pogovor s kardinalom Mariom Zenarijem v predelu mesta, kjer so veleposlaništva, razkrije njegovo prijaznost, hkrati pa razumnost in uravnovešenost. Nuncij je evangeljski človek »v maskirni obleki s škrlatnimi dodatki«, kakor se označuje sam.

Povejte nam, kaj je ta vojna v Siriji ...

500 tisoč mrtvih, milijon in pol ranjenih, 6 milijonov ljudi je izgubilo svoje domove, polovica državnih bolnišnic (bilo jih je 111) ne deluje več, bodisi zato, ker so bile poškodovane ali uničene zaradi vojne, bodisi zato, ker sta dve tretjini zdravstvenega osebja zapustili deželo, in 11 milijonov ljudi je preseljenih (pet milijonov zunaj dežele, šest milijonov znotraj nje). Poleg tega je v državi 100 tisoč bojevnikov iz tujine in v Varnostnem svetu Združenih narodov je veto dvanajstkrat preprečil kakršno koli rešitev. V Siriji se vojskuje pet najmočnejših vojaških armad na svetu. Zavezništva se sklepajo zdaj na enem, zdaj na drugem koncu, tako da je v nevarnosti mednardona varnost. Tuji posegi so vsakdanji kruh, narekujejo pa jih koristi, o katerih ne govorijo, a skoraj nikoli niso politične ali človekoljubne narave. Ameriške bombe so pobile vojake, ki so se bojevali za Ruse, tega ne smemo pozabiti. Sirska vojna poteka v mestih: Homs, Alep, Damask, kjer živijo predvsem ženske in otroci, tako da je humanitarno stanje strašno. Ena od treh šol je porušena, 69 odstotkov prebivalstva živi v “skrajni revščini”.

Mednarodne ustanove so pred to morijo nemočne ...

Vzemimo na primer kemično rožje. Potrebna bi bila res neodvisna komsija, da bi dogodke primerno raziskala. Od leta 2013 so to orožje uporabili vsaj šestkrat: trikrat ali štirikrat ga je uporabila sirska vojska, poleg tega še Islamska država ali Fronta al Nusra. Združeni narodi v razmere skoraj ne posegajo več, in to je nedopustna nemoč. Tudi verski voditelji bi morali zahtevati, da se Združeni narodi zbudijo. Premirja so slepilo, podpisujejo vojaške dogovore, ne političnih. Na plano bi morala stopiti prava politika in zbrati za mizo vse, ki se zdaj bojujejo.

Kako bi lahko na kratko izrazili svoje stališče do predsednika Asada?

Vatikanski diplomat nikoli ne napada oblastnikov, ampak skuša razumeti, in če je mogoče, ponuditi kakšno rešitev, da bi se izboljšale razmere v deželi, predvsem za uboge ljudi. Vedno. Osebno mislim, da je Asad za marsikaj odgovoren, a mnogo večjo krivdo nosi stranka Baas, ki jo je podedoval. Ta stranka nekdanjega predsednika Sadama Huseina ima še vedno velik vpliv in otežuje življenje v državi. Zdi se mi, da je Bašar al Asad mož, ki ni sposoben prisoliti zaušnice svojemu bližnjemu, saj je gentleman. A politično bo moral odgovarjati tudi za zločine članov svoje vlade in svoje stranke.

Najhuje so zaradi stranke trpeli sunitski muslimani ...

Nedvomno. Trpljenje prizadeva vse, žrtve pa so predvsem muslimani, suniti. Tudi zato, ker je sunitov 70 odstotkov prebivalstva, vsaj tako je bilo pred vojno.

To je umazana vojna ...

Zelo umazana, bolj kot druge. Ni mogoče verjeti nikomur, kar naprej se pojavljajo in bojujejo domnevne resnice in nasprotne resnice, nastal je kaos, ki ga lahko imenujemo zverinski. Edina nesporna resnica je človekoljubna katastrofa: porušene vasi, uničene družine ... Za to izredno stanje bodo morale sirske skupine in mednarodna skupnost odgovarjati pred zgodovino.

Vi ste to vojno občutili od blizu ...

Bilo je 5. novembra 2013, ko je mina padla na teraso moje sobe, ob 6.34. Malo pred tem sem vstal. Običajno grem ob sedmih prav na tisto teraso molit brevir. Imel sem srečo ali pa me je Bog obvaroval ... Izstrelek je uničil 250 strešnikov, drobci, ki bi lahko človeka ubili, so leteli pet do šest metrov daleč. Dežurnemu časnikarju, ki me je poklical in hotel vedeti, kako se počutim, sem odgovoril: »Skoraj motijo me tako številni obiski, ki mi v teh urah izražajo solidarnost. Mislim namreč na otroke, ki so jih potegnili iz ruševin in jih nihče ne obišče, starši pa nimajo denarja za zdravila in popravilo dóma.«

Se tu v Damasku ne počutite nekoliko osamljenega?

Tega ne zanikam. Mnogih veleposlanikov ni več tu. Samo 12 nas je ostalo. Iz Evrope je ostala Češka, drugi so odšli. Tako so izgubili možnost, da bi pozitivno vplivali na situacijo. Mi smo in bomo ostali tu. Kakor sem vam rekel, sem nosil vojaško uniformo, že preden sem prišel v Sirijo, ker sem bil v državah, kjer je divjala državljanska vojna, na Slonokoščeni obali in v Šrilanki. Neskončno daleč sem od tega, da bi se počutil vojaka, a prisiljen sem nositi to uniformo.

Ali kristjane v Siriji preganjajo?

Tu sem devet let in nekoliko poznam razmere. Dva frančiškana sta ostala v vasi s 700 prebivalci, ki so jo zavzeli uporniki. Ti ju pustijo živeti. Ljudje lahko potujejo, izražajo svojo vero. Nekaj kristjanov je bilo sicer ubitih iz sovraštva do vere, a kristjanov niso napadali Sirci, ampak Maročani, Savdijci in Čečeni. Kristjani so se izselili predvsem iz ekonomskih razlogov. Spominjam se štirih ali petih poglavarjev sunitov, ki so prišli na nunciaturo povedat, kako jim je žal, da se iz njihovih vasi kristjani izseljujejo.

Kristjanov iz Sirije nihče ne podi, ker so odprti in so kakor odprto okno v svet za celoten arabski svet. To je treba povedati vsem kristjanom: Bodite odgovorni. Načini, da jim pomagamo, obstajajo, in tudi sredstva. Zaradi vojne pa slabi čut za pripadnost državi in bolj poudarjajo posebne skupine. Prizadevati si je treba za večjo povezanost, za močnejši občutek pripadnosti državi.

Pietro Parmense

Po Città Nuovi povzel

Dragan Adam