Mnoge skupnosti in mnoga gibanja, ki so bila ustanovljena v 20. in v prejšnjih stoletjih, se danes srečujejo z veliko težavo, na kakšen način prikazati svojo zgodovino, ki bi zmogla, kot v prvih časih, očarati in pritegniti pristne poklice.

Tako se jim nazadnje zgodi, da ostanejo z njimi samo uslužbenci in somišljeniki. Ob prehodu v novo tisočletje se je v svetu marsikaj spremenilo. Posebej je hudo, da so začeli izginjati pripovedni kodeksi, ki omogočajo generacijam, da si posredujejo najlepše in najresničnejše stvari. Ti kodeksi so bili zadnji cvet starodavnega humanizma, ki je bil tako zakoreninjen v kulturi in mesu ljudstev, da je tudi tisti, ki ni stopil v cerkev, zelo dobro vedel, kaj se v njej dogaja, in obratno (Peppone in don Camillo sta se prepirala, a sta se popolnoma razumela, ker sta bila oba del istega sveta).

Nasprotno danes mlad človek, ki gre mimo cerkve, težko razume dogajanje, ko bi rad molil, se ne spominja nobene molitve, ko stopi v svojo dušo, več ne najde v njej obrazov in besed, ki so prebivale v srcu njegovih staršev, in imena Jezusa, Marije, svetnikov mu ne povedo skoraj ničesar. In tako se zgodi, ko poskušamo prikazati našo veliko včerajšnjo zgodovino, da nazadnje izpovemo svojo ljubezen z besedami jezika, ki je mrtev. Plehka ni postala vsebina, postala je le nema, ker ji ne znamo več dati besed, ki bi govorile. Nekatere skupnosti in organizacije prihajajo do te zavesti, včasih že z dobrimi sadovi. Drugi še ne začenjajo nikakršnega zdravljenja, ker niso prišli do prave diagnoze in še naprej mislijo, da je njihova kriza odvisna od hudobnosti sveta ali od mladih, ki »niso več isti kot včeraj«. Drugi sicer dopuščajo, da je kriza resna, ker so znamenja postala preveč jasno vidna: pomanjkanje mladih in poklicev, odsotnost življenjskega veselja pri odraslih, oddaljenost od ubogih, vsrkavanje duhovnih in karizmatičnih novosti … Trpijo, a ne razumejo, da tiči ena izmed pomembnih korenin njihove krize v značaju pripovedovanja.

Značilna napaka, ki jo delamo v krizah pripovedovanja, je pretvorba ideala v ideologijo. Ta napaka je mnogim skupna, ker imata tako ideal kot ideologija opravka z besedo, oboje se izraža v besedah. Ideologija je namreč podobna idealu, a se od njega globoko razlikuje. Ideološka razsežnost ideala (ki se navadno zelo hitro razvije) lahko mnoga desetletja ostane speča ob idealu, ker pazijo nanjo in jo zadržujejo njegovi ustanovitelji. Postane pa skoraj neizbežno dejavna tedaj, ko začenjajo skupnosti opažati, da zgodovina začetkov ne prepriča več ali ne prepriča zadosti ali pa prepriča napačne osebe (kar je najslabši izid). In tako, namesto da bi predelali prve pripovedi v kulturo, se prebudijo ideološki elementi in se začne pripovedovati druge zgodbe, ki se zdijo bolj očarljive. Pred težavo, da bi prepričali z naporom, ki ga predstavlja preprosto pričevanje, pričenjamo verjeti, da potrebujemo izredno orodje in posebne učinke.

Ideologija je zelo privlačna, ker je vedno bolj komplicirana kot ideal, bolj baročna, manj trezna, bolj spektakularna, manj popularna, bolj elitna, oddaljuje pa od ubogih in od obrobij ter je apokaliptična. Da prepoznamo pripovedno ideologijo, je treba gledati na nekatere pokazatelje. Medtem ko nas dobri in pristni ideali nagibajo k resničnemu življenju, odpirajo skupnosti in jih delajo mešane in biološko raznolike, ideologija skupnosti zapre v umetna izkustva duhovnega porabništva, ne spodbuja srečanja z ubogimi, ne sliši krika ubogih, ampak glasove siren ponarejene mistike (ponarejene, ker je njena luč preveč bleščeča, da bi bila resnična).

Skupnosti dobro nadaljujejo dobo ustanoviteljev, kadar jim uspe rešiti ideal pred njegovo ideologijo, se ponovno z duhom uboštva napotijo po cestah sveta in tam poskusijo znova živeti enake čudeže prvih časov. Nato te čudeže poskusijo pripovedovati drugače, tako da dodajo prvim čudovitim besedam nove besede, ki so se rodile iz njihovega življenja.

 

Luigino Bruni

Prevedel Jožko Pirc